Vikingi so se povsod,
kamor so prišli, kmalu povezali z okoliškim prebivalstvom in se začeli mešati z
njim, kar je kmalu vodilo v asimilacijo. Kmalu so tudi sprejeli krščanstvo in druge navade iz
okolja. Konec vikinške dobe pa zgodovinarji povezujejo z letnico 1066, ko je normanski vojvoda Viljem Osvajalec potomec vikinškega
poglavarja
Rollona, ki je vladal… …v normandiji,v bitki pri
Hastingsu premagal angleške Vikinge in postal angleški
kralj. Nekako v tem obdobju pa tudi druga vikinška plemena
po Evropi izginejo in se »stopijo« z okolico. Tako je po tristo letih
izginila ena najuspešnejših civilizacij Evrope, ki je pustila
mnogo sledi v evropski
zgodovini. Nordijska
mitologíja se nanaša na predkrščanska verovanja in legendeSkandinavcev. Predstavlja najbolj znano različico
skupne germanske mitologije, ki vključuje tudi sorodno anglo-saksonsko
mitologijo. Vse
so se razvile iz zgodnejšihindoevropskih
verovanj. Nordijska mitologija vključuje zbrana
verovanja in zgodbe severnogermanskihplemen, vendar ne odkrite vere, saj v tem okolju ne zasledimo nobenega
dela, ki bi ga navdihnila božanska bitja (sveta knjiga). V vikinških časih se je razširjala ustno, naše
znanje o njej pa večinoma temelji na Verznih,proznih
in drugih srednjeveških besedilih, nastalih po pokristjanjenju.
V Skandinaviji in na Islandiji so se ta verovanja obdržala najdalj, v
kmečkih predelih celo do danes. Oživljanje in ponovno odkrivanje teh verovanj
imenujemo asatrú ali odinizem. Asatrú je na Islandiji (od
leta 1973) ter na Danskem uradno priznan kot vera. V nordijski
mitologiji ustvarjalci še vedno iščejo snov za književna, odrska infilmska dela.
V nordijski mitologiji je Zemlja ravna okrogla plošča, na sredini katere je Asgard, bivališče bogov. Doseči ga je moč le s hojo prek mavrice (most Bifrost). V enakovrednem svetu Jotunheim (dom velikanov) živijo velikani. Mračnemu, hladnemu podzemlju z imenom Niflheim, kjer je
prebivala večina mrtvih, vlada boginja Hel. Med Asgardom in
Niflheimom je Midgard, svet ljudi (v povezavi z Gospodarjem prstanov glej tudi Srednji
svet). Nekje na
jugu leži ognjeno kraljestvo Muspell, v katerem
domujejo ognjeni velikani. Poznali so še druge onstranske svetove: Alfheim, dom škratov svetlobe (ljósalfar),Svartalfheim, kjer
živijo škratje teme, in Nidavellir, rudnike škratov.
Azi in Vani so v splošnem sovražniki Jotanov; ti se lahko
primerjajo s Titani ali Giganti iz grške mitologije, zato jih navadno označujemo kot velikane (primerna
izraza pa bi bila tudi troli ali demoni).
Poleg naštetih poznamo še mnoga druga nadnaravna bitja. Fenrir je ogromen volk, Jormungand pa morska
kača, navita
okrog sveta. Ti dve pošasti sta opisani kakor potomca Lokija,
boga goljufa, in velikana. Bolj prijazni bitji sta Hugin in Mugin (misel in spomin), krokarja, ki obveščata glavnega boga Odina o dogajanju na Zemlji, in Ratatosk,veverica, ki hiti med vejami svetovnega drevesa, jesena Ygdrasila.
Kakor pri številnih drugih politeističnih verstvih
v nordijski mitologiji primanjkuje dvojnosti dobrega-zla iz bližnjevzhodnegaizročila. Tako Loki v splošnem ni nasprotnik
bogov, čeprav je v zgodbah pogosto maščevalen do Thora. Velikani niso tako zli,
kakor so grobi, hrupni in necivilizirani. Dvojnost, ki obstaja, ni nasprotje
dobrega in zla, temveč nasprotje redu in kaosa.
Bogovi predstavljajo red, velikani in pošasti pa kaos in nered. Nastanek in možni konec sveta opisuje
pesem Völuspá (v slovenskem prevodu Edde Bajanje
vidke; Prerokba völve oziromaSibilina prerokba; völve (sibile) so bile v nordijskem in
germanskem svetu vidke),
ena najbolj osupljivih v Verzni Eddi. Njeni verzi vsebujejo eno najživejših
pripovedi o nastanku sveta v vsej zgodovini verstev, opis možnega konca sveta
pa je izjemen v svojih podrobnostih.
V začetku sta bila svet ledu Niflheim in
svet ognja Muspelheim, med
katerima je bila Ginungagap (Ginnungagap - zijoča špranja), v kateri ni bilo
življenja. V njej sta se srečala ogenj in led. Ogenj je obliznil led in tako
sta se izoblikovala prvotni velikan Ymir in
velika krava Audhumbla, ki je s
svojim mlekom hranila Ymira. Krava je z
lizanjem ledu ustvarila prvega bogaBurija, očeta Bora.
Borov sin je bil prvi Az Odin,
ki je imel še brata Vilija in Véja. Ymir je bil dvospolnik,
zato je lahko sam ustvaril ostale velikane. Odin, Vili in Vé so zatem zaklali
Ymira ter iz njegovega telesa ustvarili svet.
Bogovi urejajo prehajanje dneva, noči in letnih
časov. Prvi
človeški bitji sta bili Ask (jesen) in Embla (brest). Bili sta izrezljani iz lesa,
oživili pa so ju bogovi Odin, Honir/Vili in Lodur/Vé. Sol, hči Mundilfari in Glenova žena, je boginja Sonca. Vsakega dne potuje na svojem bojnem vozu, ki ga vlečeta konja Alsvid in Arvak, prek neba. Ta
prehod se imenuje Alfrodul (Alfrodull -slava škratov). Sol vsak dan
zasleduje volk Skol (Skoll), ki jo želi požreti. Verovali so, da jo je ob sončnem
mrku skoraj ujel. Sol je usojeno, da jo bo nekoč Skol ujel in
pojedel, vendar jo bo zamenjala njena hči. Solin brat Mani je luna. Njega lovi drug volk Hati. Zemljo pred vročino Sonca varuje Svalin, stoječa med Sol in
zemljo. Svetlobe v nordijski mitologiji ne daje Sonce, temveč ta izhaja iz griv Alsvida in Arvaka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar